Štefnov vrh (496 m) je idealna tura za jutranji sprehod, za malo zadihat, iz Rečice ob Savinji, Nazarij bodisi iz Mozirja.

In tudi mi smo se malo zadihali.

Pot nas je vodila iz Nazarij na Rečico ob Savinji (Kote), kjer smo krenili v gozd, se sprehodili do »žabnekov« v Blatah in se povzpeli na Štefnov vrh. Na vrhu smo se vpisali v vpisno knjigo obiskovalcev, požigosali naše planinske knjižice, pomalicali in se po drugi poti spustili na žabjo pot Brdce – Blate, proti Mozirju. Med potjo so nas najbolj navdušile mlade žabice, ki so se skrivale v blatu.

V Mozirju smo si privoščili sladoled in spoznali, kaj je »štirna«, nato pa se po nasipu ob Savinji, z vmesno postajo na napravah za vadbo mišic, vrnili proti Nazarjam.

Na šolskem igrišču smo se malo ohladili in ob igri v peskovniku počakali na starše ter bili veseli, da smo spoznali še en neznani košček naše prelepe okolice.

Manica Hudales, mentorica PLS

[Prikaži kot projekcijo]

Teden dni kasneje, v soboto, 23. 5. 2026, se nas je 14 pohodnikov z organiziranim prevozom odpravilo proti izhodišču Dol. Pot nas je sprva vodila po makadamski cesti, nato pa smo nadaljevali po gozdni poti vse do Močnikovega sedla in sedla na severnem delu Stegovnika. Sledil je spust pod skalnato ostenje in zopet vzpon do južnega sedla. Kmalu zatem smo dosegli naravna okna, ki so bila prava atrakcija in paša za oči. Naredili smo še nekaj višincev in odprli so se nam razgledi na vsa gorovja v bližini. Po »grebenčkanju« smo dosegli vrh, si vzeli pavzo za okrepčilo in slikanje. Pot nas je nato peljala naprej po grebenu in po dobre pol ure smo dosegli Močnikovo sedlo in zaključili krog okoli Stegovnika. Do avtobusa smo prispeli prijetno utrujeni. Po skupni odločitvi je padla ideja, da obiščemo še Planšarsko jezero na Jezerskem.

Pohod je minil v prijetnem vzdušju vseh pohodnikov, prav tako pa nas je cel dan spremljalo čudovito vreme.

Hvala vsem udeležencem za dobro voljo in upoštevanje pravil.

Urša

[Prikaži kot projekcijo]

Pri šoli v Nazarjah smo se udobno namestili na avtobus in se napotili proti Vrhniki. Na parkirišču pod vznožjem hriba smo parkirali in se po čudoviti gozdni poti napotili proti vrhu. Vseskozi nas je spremljalo ptičje petje in dobra volja. Na vrhu nas je pričakala čudovita nova planinska koča, igrala in 21, 53 m visok razgledni stolp, kamor smo se z veseljem povzpeli po 106 stopnicah. Od tam se nam je odprl čudovit razgled na Vrhniko in okolico, lepo pa se je videla tudi naša najvišja gora, Triglav, in še veliko drugih gora.
Po malici, igranju na igralih, obisku stolpa ter seveda žigosanju planinskih knjižic, smo se po drugi poti, mimo Bukve, napotili nazaj v dolino. Pri spustu smo na ploščatih kamnih opazovali čudovito naslikane gozdne živali.

Varno smo prispeli do avtobusa, kjer nas je že čakal šofer Kristijan in se utrujeni odpeljali proti domu.

Manica Hudales, mentorica PLS

[Prikaži kot projekcijo]

Sledil je zaslužen topel obrok in povratek proti domu. Kljub oblačnemu in spremenljivemu vremenu je pohod minil v dobrem vzdušju vseh pohodnikov.

[Prikaži kot projekcijo]

Vsak dan nam je prinesel nekaj novega in lepega, kar nam je dalo moči za premagovanje kilometrov, ki so bil še pred nami. Naravne lepote otoka Brača in spokojnost v tem letnem času ter dobra družba pa nam je dodatno napolnilo baterije za nadaljnje izzive, ki nas čakajo v vsakdanjem življenju, kar je tudi namen takšnih potovanj.

[Prikaži kot projekcijo]

Ponosni smo, da smo lahko gostili udeležence odprave Odbora InPlaninec na štiritisočak Breithorn.

Predstavili so nam organizacijske, logistične in čisto človeške izzive in rešitve, s katerimi so se ubadali na tej odpravi in se že celotno desetletje na številnih izletih in drugih akcijah, ki jih izvajajo.

Delo odbora InPlaninec je nekaj izjemnega pri nas in po svetu. Organizirana in načrtna dejavnost, ki omogoča invalidnim in drugim osebam s posebnimi potrebami neposreden stik z naravo in vključevanje v družbo v obliki planinarjenja, gorništva in plezanja, je občudovanja vredna in po nekaterih podatkih prvenstvena in tudi edinstvena v svetu.

Več, kot daš, več dobiš, je nenapisano pravilo prostovoljstva in pri InPlanincih velja, da lahko  dva pomoči potrebna pomagata drug drugemu in z medsebojno pomočjo prehodita celotni pot do vrha in nazaj,  seveda ob logistični pomoči prostovoljcev. To je zgodba o tem, kako gluhi in nemi slepega vodi (pri tem mu lahko o ovirah “govori” samo z govorico telesa).

Druženje z razigranimi, optimističnimi, veselimi InPlaninci je minilo kot trenutek, ki pa si ga bomo vsi iz občinstva verjetno zapomnili za vse življenje!

Najprej seveda obvezni postanek za kavo na OMVjevem postajališču pri Radovljici, nato prek Jesenic v Turracher Höhe, kjer nas je pričakala zimska pravljica z čudovitimi progami in soncem. Po celodnevni smuki smo zdravi in prijetno utrujeni v poznem popoldnevu zapustili smučišče in se odpeljali proti domu. Na poti nazaj smo se ustavili na večerji v gostišču GalaIn v Lescah in ob 20.30 uri prispeli v Nazarje.

[Prikaži kot projekcijo]

Predavatelj je pravi mojster besede in slike ter filma, je avtor številnih dokumentarnih filmov o naravi in ljudeh. Veliko pove že to, da je izbrani slovenski videast (snemalec in urejevalec videoposnetkov na Dirki po Franciji (Tour de France).

Z besedo, fotografijo in videom nam je predstavil doživetje  in radosti odkrivanja sveta, ki ga prepletajo mogočna narava, spoštovanja vredna gorstva, barvita kultura, skromnost življenja in velika modrost ljudi.

Zgodba o poti s kolesom okoli Anapurn bolj kot športni dosežek prikazuje izzive in pričakovanja posameznika, ki se poda na to pot – ko se mora in zmore otresti materialističnega in individualističnega sveta ter se dotakniti veličin in skromnosti, ki jih življenje v tem koncu sveta ponuja.

Zato je občinstvo na predavanju – ki je bilo veliko več kot kot zgolj to – zelo uživalo.
Zahvala tudi Muzeju Vrbovec za prijazno gostoljubje.

Druženje, dobra volja in pogovori na poteh nas združujejo … lepo nam je bilo.

[Prikaži kot projekcijo]