Planinsko društvo

Prehoditi slovensko planinsko pot v 30-tih dneh v enem zamahu ni bil mačji kašelj, vendar se je vse dobro zasukalo, pravita Sašo Maček in Valerija Turnšek.

Pomembne so dobra priprava in organizacija, iznajdljivost, komunikacija in sodelovanje. Poleg tega dobra volja in ne preveč težek nahrbtnik, v katerem pa ne sme manjkati vse tisto, kar pohodnik potrebuje v 30-dneh neprekinjene hoje v gorskem svetu.

Tu  so še sorodniki in planinski prijatelji v vlogi in nalogi dostavne službe HP (hrane in pijače) in druženja ter seveda vsi prijazni oskrbniki ter osebje planinskih postojank. Žal je bilo tudi nekaj manj prijaznih in gostoljubnih. Ugotavljata, da postajamo slovenski planinci vse bolj drugorazredni obiskovalci planinskih postojank v Sloveniji, zlasti tistih najbolj »in« , tako v sredogorju kot visokogorju. Precej lepše je v manj popularnih in tudi odročnih kočah.

Pot po gorskem svetu Slovenije  je razgibana in lepa, vodi mimo številnih naravnih in kulturnih lepot in vrednot. Najboljše in najlepše pa je bilo srečevanje z ljudmi; planinci, pohodniki, izletniki in domačini na poti in ob poti. Odgovor »Midva greva pa na morje,« na vprašanje o njunem cilju ju je pri sogovornikih postavil v svetlejšo luč in pomagal streti tudi kakšen trši oreh v zvezi s prehrano ali prenočitvijo.

Občinstvo od blizu in daleč je njuno predstavitev poslušalo z velikim zanimanjem in tudi vprašanj na koncu predavanja ni manjkalo.