Planinsko društvo

Naravovarstvenih planinskih izletov PD Nazarje za vse generacije se skladno z imenom in namenom udeležujejo mladi vseh starosti.

Letos je bila starostna razlika med najmlajšo (5 let) in malo manj mlajšo (80 let) udeleženko (res je, prav ste izračunali) 75 let. Povprečne starosti nismo računali, vemo pa, da se je izleta udeležilo 10 otrok in 17 odraslih vseh generacij, tudi pred kratkim polnoletni planinec.

Pričakovali smo vroč dan, zato smo se šli najprej ohladiti v znamenito Križno jamo. Prijazni vodički sta nas razdelili v dve skupini in nam predstavili njene zanimivosti in skrivnosti. Za večino je bila vrhunec vožnja s čolnom po prvem jezeru.

Ker so bile vse leteče metle na rednem servisu in Uršulin metlabus v okvari, smo se na Slivnico povzpeli kar peš. Težko je najti planinsko pot, ki bi v hrib potekala samo po ravnem, tudi naša ni bila izjema. Na trenutke je hotela biti celo strma, vendar smo jo s pravilnim tempom in rednimi postanki zmogli brez problemov.

Mladi planinci so se postavili na čelo in če je bila treba, posamezne odseke prehodili dvakrat, da so utrdili gaz za odrasle. Med postanki smo spoznavali zgodovinske in naravoslovne značilnosti gore in pokrajine, nad katero se dviguje. Z vsakim višinskim metrom je bil razgled širši in boljši, saj je vršni del gore še vedno dovolj travnat. Se pa tudi proti vrhu veliko košenic počasi, a vztrajno zarašča. Pri razgledni klopi smo si za razglede in fotografirane vzeli še malo več časa, nato pa odbrzeli ali pa odsopihali, kakor kdo, na vrh gore.

Pri koči smo se zadržali mnogo dlje časa, kot smo načrtovali, saj je coprnica Uršula zacoprala naročilo kosila nekaterih planincev. Ostalim ni bilo težko počakati, da so tudi slednji napolnili svolje želodčke, saj so lahko uživali v širnih pogledih, planinskem klepetu in tudi planinsko tovarištvo in strpnost nekaj veljata.

Že prve metre spusta smo naleteli na oviro, ki nas je zadržala kar nekaj časa, se pa nihče ni pritoževal. Čreda konj, ki se je pasla na trati pod kočo, se je prelevila v prave manekene, ki so se pustili občudovati in božati vsem po vrsti. Seveda so priložnost najbolj izkoristili otroci.

Sčasoma se je prijetna pot med tratami prelevila v strmo, dan je bil vroč, zato so prišle prav zaloge napitkov, ki so jih skrbni očki ves čas ture nosili v nahrbnikih. Postavitev najšibkejših na čelo kolone, nekaj počitkov in dovolj pijače ter priložnostni kviz “Kaj smo spoznali na današnjem izletu?” so pripomogli, da smo premagali še zadnje strmine pred ciljo črto.

Da je bil med vožnjo domov praktično edini, ki ni v avtobusu vsaj malo zadremal, je poskrbel Simon, tako gladko in tekoče ga je krmaril proti domu.

[Prikaži kot projekcijo]